»Mami, meni je dolgčas!«
Prisežem. Nobelovo nagrado za posebne zasluge bi dala tistemu, ki bi uspel izbrisati ta stavek iz besednjaka mojih mladičkov. Skladovnice družabnih iger, neskončno število igrač, obsežna domača knjižnica, likovni material, ki se ga ne bi sramoval niti akademski slikar, športni rekviziti za vse športe tega sveta, računalnik, tablica, telefon,… Mladičkom je pa dolgčas.
Da se moj mehurček potrpljenja ne razpoči prehitro, se preventivno usedem v kazenski kot in razmišljam o asu, ki ga bom potegnila iz rokava. Mladičkom moram predstaviti športne aktivnosti za otroke, ob katerih nikoli več ne bodo pomislili na dolgčas.
Pastirčki so bili zdravi, ker so se igrali v naravi
V preteklosti se je igra otrok razlikovala glede na okolje, v katerem so otroci živeli in glede na igrače, ki so jim bile v tem okolju na razpolago. Podeželski otroci so imeli preproste igrače, ki so bile narejene doma ali pa so si jih izdelali sami, a jim je bolj kot igrač primanjkovalo časa, ko bi se lahko zatopili v igro. Že od majhnega so morali skrbeti za živino, zato so največ časa za igro našli na paši.
Paša je bil čas, ko so se pastirčki družili, se urili v spretnostih in uživali v igri. Igre so si izmišljali, da jim je čas dela z živino mineval hitreje. Njihova domišljija je bila brezmejna, igre so bile pestre in zanimive, a če so se preveč zatopili vanje, se jim je rado zgodilo, da jim je živina pobegnila, zbezljala ali se izgubila.
Občasno se jim je pridružil kdo od odraslih, da jih je podučil o teh ali onih rečeh in jim pokazal kakšno novost. Paša je bila šola za življenje, ki so jo popestrili z igrami, ki so bile športne aktivnosti za otroke tistega časa. Z igrami so pilili spretnostne veščine, utrjevali fizično moč, krepili medsebojne odnose in se za trenutek umaknili v srečnejši svet, kjer so lahko bili samo razigrani otroci.
Danes otroci vse preveč časa preživijo med štirimi stenami. Vsak sam v svojem namišljenem kokonu, znotraj debelega ovoja, ki jim preprečuje, da bi se pogovarjali z ljudmi okoli sebe ali se igrali s sorojenci in vrstniki. Izgubljeno tavajo v digitalni odvisnosti s telefonom ali tablico v rokah.
Otroci niso krivi. Krivi smo starši. In skrajni čas je, da jih povlečemo iz živega peska, v katerega se pogrezajo.
Rešile jih bodo zanimive športne aktivnosti za otroke, s katerimi jih bomo zvabili v bližnje gozdove, na travnike ali na igrišča. Na svež zrak.
Pastirske športne aktivnosti za otroke sedanjosti
»Igrali se bomo igre, ki sem se jih v otroštvu igrala s prijatelji.«
»Mami, ko si bila ti majhna, so bili dinozavri še živi?«
»Seveda. In jaz sem se igrala z največjim izmed njih.«
V tistem trenutku je moja vrednost v otroških očeh zrastla preko vseh meja. Le kako se naj zdaj elegantno vrnem na začeti uvodni govor o igrah, ki sem se jih igrala v otroštvu? Kako naj v razlago vpletem zanimive pastirske igre, ki sodijo v čase pred mojim rojstvom, če sem že sama pristala med dinozavri? Ali lahko konkuriram megalomanskim in vsega občudovanja vrednim dinozavrom?
Zvonjenje telefona prekine moje misli. Javim se in na drugi strani slišim babičin glas, ki nas vabi na sprehod.
Vse najboljše športne aktivnosti za otroke se dogajajo na prostem. Hitro se oblečemo in stečemo na dvorišče, kjer nas že čaka babica.
Narava je brezmejni vir za športne aktivnosti za otroke
Ob stiku s kisikom se otroška telesa napolnijo z energijo, zato z babico komaj krotiva naše tri mladičke. En bi šel levo, drugi neustavljivo teka okoli naju, tretji brca kamenček po poti in ga poskuša skotaliti v lužo, ki je ostala na peščeni poti po nedavnem deževju. Da umirim njihov nemir, jim rečem, da smo goske. Najmlajši naj bo gosak, vsi ostali pa bomo v vrsti stopali za njim. Delali bomo tisto, kar bo počel on: korakali, hodili zelo počasi, tekli, skakali, počepali, preskakovali ovire,…. Ker ima otrok veliko domišljije in kreativnosti, je bila igra zelo zabavna. Dokler ni prišla na plan skrivna moč risank in se je gosak prelevil v pterozavra (to je baje tisti dinozaver, ki leti), ki bo poletel z drevesa. V zadnjem trenutku sem ga potegnila s prve veje drevesa nazaj na tla.
»Gremo kipe delati!« je rekla babica, ki vedno vidi potencial v dani situaciji. Za kiparja je določila srednjega in razložila pravila: »Kipar izdeluje kipe tako, da pograbi kateregakoli od nas, ga prime za roko in ga zasuče nekajkrat okoli sebe. Potem ga spusti in ta, ki je odletel, mora negibno obstati, kakor je priletel. Dokler ne bomo vsi spremenjeni v kipe, se igra ne konča. Kipar na koncu izbere najlepši kip, ki »odreši« ostale in postane novi kipar.«
To je bilo smeha, ko nas je kipar metal in smo se spreminjali v različne živali in rastline. Med kiparjenjem je nastal tudi kip petelinčka, zato sem mladičkom razložila naslednjo igro.
»Gremo v boj. Petelinji boj!«
Postavim se nasproti najstarejšemu. S prekrižanima rokama na prsih pričnem skakati po eni nogi in se zaletavati vanj. Pravila so mu bila nemudoma jasna. Najmlajši je v boj pozval babico, srednji pa se je postavil za sodnika. Tako smo vsi skakali in se zaletavali en v drugega, dokler ni prvi izgubil ravnotežja in je stopil na drugo nogo ter moral iz igre.
Igra bi bila zagotovo še bolj zanimiva, če bi nas bilo več parov. Zmagovalec je namreč tisti, ki izloči največ nasprotnikov in na koncu sam ostane na »bojišču«.
Športne aktivnosti za otroke so naporne aktivnosti
Športne aktivnosti za otroke so največkrat naporne aktivnosti. Z babico sva potrebovali počitek. Usedli sva se na klopco ob robu gozda in opazovale otroke pri igri skrivalnic med drevesnimi debli. Skrivalnice so ena najstarejših iger, ki se jih igrajo otroci. Skrivajo se vsa živa bitja. Skrivali so se že praljudje v jamah. Skrivalnice so tradicionalno izročilo, ki se prenaša iz roda v rod.
Ko so se naveličali skrivanja, so se lovili.
Ko so se naveličali lovljenja, pa sva si z babico že povrnili moči, da smo se skupaj igrali ristanc. Na tla peščene poti smo z debelejšo leseno vejico, ki smo jo našli ob poti, narisali poligon sedmih polj. Dve enojni polji zapovrstjo, eno dvojno, spet eno enojno in za konec dvojno polje. V vsako polje smo zapisali številke od ena do sedem.
V roke sem prijela kamenček, ki sem ga vrgla v prvo polje in po eni nogi odskakljala do konca in nazaj ter na povratku pobrala kamenček. Kamenček sem nato vrgla v naslednje, drugo polje ter ponovila postopek do konca. Ob metu kamenčka v tretje polje, je kamenček pristal na črti. »Fuč sem,« sem rekla, položila kamenček v drugo polje in prepustila igro naslednjemu igralcu. Ta je ob skoku v četrto polje pristal z nogo na črti, zato je bil tudi on »fuč«. Igro je nadaljeval tretji.
Utrujenost je začela loviti najmlajšega in tudi lakota se je že pričela oglašati v želodčkih, zato smo končali z igranjem.
Na poti domov so bili mladički enotni kot že dolgo ne. Pastirske športne aktivnosti za otroke so jim bile všeč, zato se jih bomo lahko še kdaj igrali.